 |
ENGLISH
 |
| Domov > Prezračevanje stavb |  |
|
|
Samogradnja prezračevalnega sistemaPri svoji hiši ali stanovanju lahko marsikaj naredimo kar sami. To v načelu ne velja za instalacije, kjer je kakovost izvedbe pomembna, morebitne napake pa ne le drage, ampak celo nevarne: ogrevanje, vodovod, plin, elektrika… Prezračevalni sistem je izjema na tem področju - lahko se ga lotimo kar sami, če imamo praktične roke in če imamo že kaj »izvajalskih« izkušenj. Zakaj lahko sistem prezračevanja naredimo v lastni režiji?
Zato korajža velja in gremo kar na delo! NAPAKE Najlažje se učimo na napakah, zato naj jih kar takoj omenim, da jim ubežite še preden se lahko pojavijo. Te napake pa se ne dogajajo le samograditeljem, ampak celo zelo izkušenim projektantom in izvajalcem:
Te napake bomo preprečili z napotki v nadaljevanju. Najprej si moramo na papirju in seveda na objektu (če je že narejen) zamisliti kje bo nameščen kar del sistema in kakšni so potrebni pretoki zraka po prostorih. Iz tega bo izhajal seznam potrebnega materiala, potem pa sledi izvedba instalacije. Upoštevali bomo da gre za novo enodružinsko hišo - pri stanovanjih in sanacijah je zadeva podobna, razlikujejo se detajli in ponavadi je tam največji problem kje peljati kanale za zrak. Med vsemi instalacijami ima prezračevanje rezervirano PRVO mesto, to pomeni da je potrebno prezračevanje narediti NAJPREJ, pred vsemi drugimi instalacijami! Razlog za to je enostaven: vodniki za zrak so velikih dimenzij in se zelo težko umikajo drugim instalacijam, medtem ko so vodniki za druge instalacije veliko manjših dimenzij in se veliko lažje umikajo, ali zaobidejo cevi za prezračevanje. Dimenzioniranje prezračevanja Da bi vedeli kaj dimenzionirati, si najprej odgovorimo na vprašanje kaj zajema prezračevalni sistem? Zajema naslednje dele:
Če nam pošljete tlorise vašega stanovanja ali hiše, vam bomo brezplačno poslali razrez volumnov, seznam potrebnega materiala in ponudbo za material in montažna dela (nekakšen »projekt« prezračevanja), kar je za vas v tej prvi fazi zelo praktično, saj se v celoti lahko posvetite le izvajanju instalacije. Konkretno o dimenzioniranju pa v sledečem PDF dokumentu: Kje namestiti prezračevalno napravo in potrebni instalacijski priključki Nikakor ne na podstrešje, kamor bi večina graditeljev to najraje namestila. Razlogov proti tej namestitvi je veliko:
Kurilnica je primeren prostor, če je v kleti še najbolje. Rekuperator vgradimo pod stropom, razdelilne komore lahko pritrdimo na strop in tako skoraj ne porabimo nič tlorisne površine. Poleg tega je v kurilnici na voljo toplota ali hlad, ki ju lahko takoj ali kasneje vgradimo v prezračevalni sistem. Iz kurilnice potrebujemo torej le odprtino v betonski plošči skozi katero gremo vertikalno do plošče med obema etažama in to je edini porabljeni tlorisni prostor, dimenzije okoli 80 x 16 cm. Tam, kjer bo prezračevalna naprava potrebujemo:
Dovod zunanjega zraka v stavbo in odvod slabega zraka iz stavbe Ta dva vodnika sta pri napravi za 300 m3/h velika 15 cm z notranje strani in ob upoštevanju toplotne izolacije okoli 18 cm z zunanje strani. Povezujeta prezračevalno napravo z rešetko dimenzije DN 160 mm ponavadi na fasadi. Najbolje, da je to čim bližje rekuperatorju, najbolje da je ena rešetka na eni strani hiše, druga na drugi strani, torej je to možno, ko je kurilnica v vogalu hiše. Če sta obe rešetki na eni fasadi, naj bosta vsaj 300 cm narazen, če namestimo eno zgoraj, drugo spodaj, je spodnja za dovod zunanjega zraka, zgornja za odvod slabega zraka iz hiše. Izpuh slabega zraka lahko uredimo preko dimnične tuljave, ki je ne potrebujemo, vendar ne pri pasivni hiši – upoštevati moramo, da je zrak, ki ga pošiljamo iz hiše pozimi zelo hladen in da mora biti v toplotno zaščiteni tuljavi, kar pa dimnik ravno ni najboljša rešitev, ker pa je notranja tuljava dimnika obdana s toplotno izolacijo tak izpuh zraka tudi ni slaba rešitev za nepasivno hišo. Seveda je jasno da na mestu zajema zraka ne more biti parkirišče ali kak drug izvor slabega zraka. Kje naj bodo razdelilniki za zračne kanale? Med razdelilniki in rekuperatorjem so 100 cm dolgi dušilci hrupa, torej je potrebno upoštevati prostor za kolena in spojne elemente in to dolžino. Razdelilci so lahko na zidu ali na stropu, kjer najmanj motijo. Priporočam da so razdelilci za vsaj 150 cm oddaljeni od tam, kjer prihajajo fleksibilne cevi v kurilnico. Razlog je naslednji: če bi kasneje hoteli vgraditi dodatni dušilec za hrup za določen prostor, bi to na tej dolžini lahko naredili in dušilec dolžine 100 cm kasneje vgradili v določen vodnik. Kje naj potekajo zračni kanali iz fleksibilnih cevi? Nad, v ali pod ploščo med (ponavadi) dvema etažama. Odločitev zavisi od tega ali je hiša že narejena do strehe, ali še ni v gradnji. Če še ni zgrajena, priporočam vgradnjo cevi v betonsko ploščo. Če pa ni problem s prostorom nad ali pod ploščo, potem celotni sistem montiramo kasneje, kar imajo inštalaterji najraje, da se njihovo delo ne prekriva z gradbeniki. Ko je težava z etažno višino in nad ploščo ni vsaj 8 cm prostora za fleksibilne cevi, se moramo zateči k ploščatim kanalom, kar je tudi praviloma odločitev pri sanacijah. Ploščate cevi so dražje in delo je bolj zamudno, sicer pa so prav tako dobre kot okrogle cevi. Ploščate cevi dimenzije 55x110 mm lahko prenašajo do 60 m3/h zračnega toka. Nekateri bi te cevi položili kar okoli objekta, pod fasadno toplotno izolacijo! Nikar, to bi vzelo ogromno cevi in povzročilo toplotne mostove ter težave s kondenzom v ceveh. S cevmi moramo po najkrajši poti priti na cilj. Lokacija dovodov in odvodov zraka Zrak dovajamo v bivalne prostore, v sobe in dnevno sobo, zrak odvajamo iz t.i. »umazanih« prostorov: kuhinje, sanitarij, kopalnice, shrambe, utiliti... Dovodi zraka so nasproti vratom, nekje okoli oken, najbolje nad okni. Ponavadi se spodnje nadstropje oskrbuje s svežim zrakom iz stropa, gornje pa malo nad tlemi, ker zgornja etaža navadno nima plošče nad seboj, ampak je mansardne oblike. Odvodi zraka so vedno nekje pod stropom. Najbolje je dovode in odvode locirati simetrično na okna, saj tam ni omar ali druge opreme, ki bi motila pretok zraka. Zrak prehaja iz »čistih« v »umazane« prostore preko odprtin v vratih ali zidovih. Vrata spodrežemo za 7-8 mm ali v njih namestimo prezračevalne rozete ali pa v zid vgradimo protihrupne prezračevalne elemente (v cev premera 100 mm). V dnevni sobi, ki je ponavadi povezana z jedilnico in kuhinjo uporabimo načelo »izpodrivnega prezračevanja«. Odvode zraka namestimo v kuhinji nad kuhinjskimi omaricami (ne nad kuhalnikom, ampak v tlorisu vsaj 200 cm stran), dovode zraka pa v dnevni sobi, čim bolj na nasprotni strani kot je kuhinja: na ta način dosežemo enakomerno in skoraj celotno izmenjavo zraka, tako je manj mešanja med svežin in izrabljenim zrakom. Detajl dovoda in odvoda zraka iz prostorov Odvodi zraka so vedno dimenzije 10 cm, to imenujemo tudi DN 100 mm ali kar DN 100. Namestimo ohišja ventilov s priključki 2xDN75 in 1xDN100, vsako ohišje lahko odvede do 60 m3/h. V kuhinjah sta praviloma dva takšna ohišja in 3-4 fleksibilne cevi, v kopalnici eno ohišje z dvema cevema in v WC-jih, shrambah in utilitiju eno ohišje z eno cevjo. Odvodni element v kuhinji ponavadi opremimo s filtrom, na katerem se nabira umazanija od kuhanja, drugi odvodi so brez filtrov. Dovodi zraka se lahko naredijo na enak način, lahko pa jih tudi razdelimo na manjše dovode, torej da ima vsaka cev svoj dovodni difuzor DN 80, ki se ga s posebno prilagoditveno rozeto priključi na fleksibilno cev – seveda so ti dovodi le do 30 m3/h. Kuhinjska napa Te pravzaprav ne potrebujemo, saj bo v kuhinjah dovolj velik odvod zraka, da bodo vse vonjave šle v zadostni meri iz bivalnih prostorov. Temu kupci le težko verjamejo, ker nimajo tovrstnih izkušenj. Če hočemo imeti kuhinjsko napo, naj bo na obtok zraka s filtrom z aktivnim ogljem, kjer se bodo nabirale maščobe. Nape nikakor ne smemo priključiti na cev skozi katero bi zrak odvajali direktno is stavbe! S tem bi porušili ravnovesje med dovedenim in odvedenim zrakom, povzročili bi velike toplotne izgube in neželjene pretoke tudi v času, ko napa ne deluje! Zemeljski prenosnik toplote (ZPT) Zunanji zrak lahko poleti ohlajamo, pozimi pa predgrevamo z zemeljskim prenosnikom toplote, obstajata dva tipa: zračni in vodni. Priporočamo vodni ZPT, razlogov je veliko in so opisani v drugih poglavjih. Potrebujemo okoli 200 tm (po formuli: vsaj polovica maksimalnega volumna v tekočih metrih, vendar zanke ne smejo biti daljše od 100 tm) plastične tankostenske cevi za vodovod dimenzije ene cole (22 mm). To cev napeljemo na globini vsaj 150 cm okoli ali pred hišo v vsaj dveh zankah po cca 100 tm, lahko so tri zanke po cca 70 tm ali denimo 4 zanke po cca 50 tm. Cevi položimo v zemljo tako, da je med cevmi vsaj 50 cm prostora in da imajo cevi naklon proti hiši, tako da se zrak iz cevi lahko izloči na najvišjem delu (v hiši ob aparatu). Če cevi položimo v zemljo brez kamenja, potem jo obdamo kar s to zemljino. Če ima zemljina ostre kamne, potem okoli cevi nanesemo najtanjši pesek (0-4 mm), da kak kos kamna ne bi predrl cevi. Cevi potem povežemo skupaj v strojnici: en konec vseh zank skupaj in drugi konec zank tudi skupaj in ju z enotnima cevema premera 22 mm peljemo na oba priključka v t.i. soledefrosterja: to je naprava, preko katere vstopa zunanji zrak v hišo. V njej se nahajajo armature in prenosnik toplote voda-zrak. Povežemo jo z avtomatiko in cevi v zemlji napolnimo z antifrizom. Na ta način bomo skoraj brez vložene energije zunanji zrak pozimi ogrevali, poleti pa ohlajali. ZPT ni obvezen element sistema, saj je precej drag, dobra dva tisočaka brez stroškov izkopa. Je pa pri pasivnih hišah dokaj pogosta rešitev. Fotogalerija posameznih detajlov montaže prezračevalnega sistema z vračanjem toplote Najprej nekaj novih pojmov in navodil. Cevi za zrak spajamo na več načinov. Prvi način velja za fleksibilne cevi, te spajamo z o-ringi, tako da jih namažemo z vodo in cev z o-ringom potisnemo v priključek na ohišju ventila ali na zbiralni plošči. Če smo v stiski in je to težko narediti, na konec cevi v dolžini 5-7 cm nanesemo malo purpena, jo potisnemo v ležišče in oblepimo spoj z alu lepilnim trakom.
Pri spajanju cevi za zrak imamo dva značilna spojna elementa: obojko ali »mufno« (na levi) in »nipel« (na desni). Nipel je malo manjši kot je premer cevi (DN 100, 125, 150 mm) in je take oblike da ga z lahkoto vstavimo v cev. Profesionalni kovinski nipli imajo na vsaki strani še dva gumijasta tesnila, tako da je samo z vložitvijo nipla med dve cevi ta spoj že zrakotesen. Kljub temu ga vedno tudi oblepimo. Vse spoje z zunanje strani oblepimo z alu lepilnim trakom – na ta način smo zagotovili zrakotesnost in na ta način je možno instalacijo tudi razstaviti, dopolniti, odstraniti ne da bi poškodovali sestavne dele. Mufna je dimenzije cevi.
Pri spajanju izolacijskih cevi iz posebnega stiropora, imenovanih »iso« cevi se uporabljajo posebne plastične spojke, s katerimi spajamo iso cevi. Ta spoj še oblepimo z zunanje strani z alu lepilnim trakom.
Različni instalacijski kosi se končajo bodisi z mufno (ženski del) ali z niplom (moški del). Denimo, kovinski (90 stopinjski) lok se na obeh straneh konča z niplom, zato potrebuje na obeh straneh mufni za nadaljevanje spajanja.
Dva vrsti spojev sta posebni.
Pri fasadni rešetki sestavimo enak element z obojko (mufno 160 mm) na katero nalega fasadna rešetka. Fasader bo šel s fasado do obojke, ki naj gleda iz fasade za ca 15-20 mm, da bo morebitni kondenz kapljal mimo fasade.
Kovinsko ohišje ventila (levo) ima dva priključka za fleksibilne cevi DN 75 in pravokotno nanju odprtino DN 100, zaščiteno s pokrovom. Ob straneh sta dva kotnika, ki ju uporabimo za fiksiranje ohišja. Novo plastično ohišje za dovodni ali odvodni ventil (desno): 2 možna priključka za flex cev DN 75 (tovarniško začepljena), pravokotno nanju priključek dimenzije DN 100 za dovodni ali odvodni element.
Če uporabimo ohišje ventila za dovod ali odvod preko betonske plošče ali zidu, je cevni nastavek DN 100 mm prekratek, zato ga podaljšamo s plastično cevjo DN 100 mm, spoj oblepimo in zapurpeniziramo. Dovodne in odvodne elemente vstavimo (zavijačimo) v montažni okvir, ki ga potisnemo v nastavek ventila ali cevni podaljšek DN 100 mm.
Povezava med rekuperatorjem in zbiralno komoro: potrebujemo mufne, niple, lok, element za dušenje hrupa in cev DN 160 mm pri aparatu z 300 m3/h, pri aparatu z 200 m3/h pa je dimenzija DN 125 mm. Pod rekuperatorjem je suhi sifon! Če je sifon navaden, mora biti stalno moker, sicer tam uhaja zrak iz rekuperatorja!
Različne možnosti vgradnje: Levo: primer montaže FOCUS 200 na steni podstrešne sobe. Namesto iso cevi so uporabljene toplotno izolirane fleksibilne cevi za zunanji (mrzel) zrak (na levi strani). Desno: primer montaže naprave focus (F) 200 v kopalnici.
Pri fasadni rešetki, skozi katero zajemamo zrak, velja pomembno opozorilo: mrežica proti mrčesu nikakor ne sme biti gosta, ampak zelo redka ali pa je sploh ne sme biti! Male odprtine namreč povzročajo velik upor, poleg tega se kaj hitro zamažejo ali celo zamašijo z umazanijo, pozimi pa z zamrznjenim srežem… fasadne rešetke zato sprostimo, biti morajo zelo prehodne! Ta napaka povzroča velike težave v praksi! Velike prehodnosti večjih delcev rešetke se ni bati, saj je v rekuperatorju dober filter, ki bo zadržal vso umazanijo iz zraka. Levo je rozeta z ustrezno mrežico, desno je rozeta s pregosto mrežico, ki jo obvezno in brez škode odstranimo!
Kovinsko ohišje ventila (levo) pritrdimo z montažnimi kotniki, ki so priloženi k ventilu. Če je en priključek odveč, ga zamašimo s posebno kapo ali si pomagamo drugače (ga purpeniziramo, ali zalepimo). Montaža plastičnega ohišja ventila na betonski plošči (desno): drugi priključek je v tem primeru zamašen s čepom, lahko pa bi ostal tovarniško blindiran.
Montaža ohišja ventila pod suhomontažnim stropom.
Montaža ohišij ventilov in fleksibilnih cevi v betonski plošči.
Pogled na razvod iz ploščatih plastičnih vodnikov višine 55 mm. Ta varianta je zamudnejša in dražja, uporablja se pri sanacijah, kjer je višina sestave tlakov omejena. Regulacija pretokov
Preprosta verzija anemometra. Iso cev potisnemo na dovodno ali odvodno rozeto in odčitamo pretok. Če je manjši od željenega, povečamo pretočnost difuzorja in obratno, dokler pretoki medsebojno niso v razmerju, ki ga želimo. |
|
E-NETSI d.o.o.
Linhartova cesta 13 1000 Ljubljana GSM: 041 684 833 Telefaks: +386 1 437 50 69 E-pošta: 
|
|
© 2005-2012 E-NETSI d.o.o. Vse pravice pridržane. Stran poganja |
